• Kidričeva cesta 19 A, 3320 Velenje
  • 0590 90 250
  • info@vdcsasa.si

ZAKLJUČKI 1. HEKATONA V VARSTVENO DELOVNEM CENTRU »Prihodnost Varstveno delovnega centra SAŠA v Velenju«

Na 1. hekatonu v varstveno delovnem centru, ki smo organizirali v okviru Tedna odprtih vrat v Varstveno delovnem centru SAŠA v Velenju za vse tri upravne enote, ki jih pokrivamo, v četrtek, 03. 10. 2019 v dvorani Vile Bianca, smo gostili Varuha človekovih pravic RS Petra Svetino, podžupana MO Velenje Petra Dermola, ki sta imela uvodna nagovora. 30 zbranih udeležencev sem nagovorila tudi v. d. direktorice VDC SAŠA Darja Fišer. Moderatorstvo 1. hekatona je profesionalno, srčno in zagotovo v zadovoljstvo vseh udeležencev Andreja Petrovič iz Velenja.

 

Hekaton v varstveno delovnem centru „Prihodnost Varstveno delovnega centra SAŠA” je bil poldnevni dogodek, ki predstavlja inovacijo pri soočanju z izzivi na področju življenja in dela varstveno delovnega centra. K sodelovanju pri hekatonu smo povabili slovenske varstveno delovne centre, ki želijo inovirati prihodnost področja, vse tiste, ki želijo prispevati svoje ideje in jih zanimajo novi načini poteka življenja in dela v varstveno delovnih centrih in mentorje, izkušen direktorje, ki bodo s svojimi izkušnjami usmerjale omizja na hekatonu.

Cilj hekatona je bil oblikovanje izhodišč, ki bodo Varstveno delovnemu centru SAŠA podlaga za pripravo strategije nadaljnjega razvoja, pa tudi širše za področje vseh varstveno delovnih centrov v Sloveniji.

Delo je potekalo po treh omizjih, kjer smo iskali inovativnih rešitev za velenjski prostor. Vsako omizje je je imelo vodja, udeleženci omizja so bili predstavniki varstveno delovnih centrov, lokalnih invalidskih (Sožitje Velenje, Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje) in nevladnih organizacij (Društvo Novus), ki se neposredno ali posredno povezujejo z varstveno delovnim centrom ter predstavniki lokalnih inštitucij (Zdravstveni dom Velenje, Center za socialno delo SAŠA regije, Center za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje Velenje, Zavod za regionalni razvoj), starši uporabnikov VDC SAŠA in uporabniki VDC SAŠA.

Prvo omizje je potekalo na temo pravic oseb z motnjo v duševnem razvoju, združevanja, sodelovanja, zakonodaje. Vodja omizja Helena KOS iz Sončka Ljubljana je z udeleženci, ki so se vsako uro zamenjali pri omizjih, prišla do zaključkov:


  • Izhodišče delovanja so pravice oseb z motnjo v duševnem razvoju, ki jim je potrebno zagotoviti pogoje dela, življenja, enake kot vsem ostalim ljudem. Pogovor o storitvi vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji je tekel v dveh smereh. Ena smer je zaposlitev in delo, kjer so nanizali veliko idej ter primerov dobre prakse (OBI, Druga violina, Skrbovinca v Ljubljani, sodelovanje s knjižnico in pošto).

  • Ugotavljali so, da je možnost čezmejnega sodelovanja, ki ga še nismo dobro raziskali.

  • Ugotavljali so, da je vedno več uporabnikov s težjo motnjo v duševnem in telesnem razvoju, ki se ne morejo vključevati v delovni proces. Potrebno je najti prostor tudi za to skupino uporabnikov. Tako je debata tekla v smeri, ali narediti svojo varstveno skupino ali uporabnike vključiti v druge delavnice, da ustvarimo novo medsebojno interakcijo. Na koncu je vedno odvisno od zaposlenih, kajti le pravi ljudje na pravem mestu prinesejo sinergijo.

  • Ob tem je potrebno poskrbeti za prostočasne aktivnosti in programe vseživljenjskega učenja.

  • Nujno za delovanje je odpiranje v okolje in iz vključevanje okolja v našo dejavnost.

  • Zakonodaja je toga. Še vedno nimamo strategije Nacionalnega programa socialnega varstva, ki se leta 2020 izteče. Nujno potrebujemo okvir na nacionalnem nivoju, da lahko dobre okvire / plane naredimo tudi na lokalnem nivoju.

  • Ideja je tudi, da bi bili VDC kot center socialnega vključevanja, kot koordinator storitev, upoštevajoč možnosti, ki izhajajo iz nove zakonodaje (osebna asistenca, dolgotrajna oskrba). Poiskati je potrebno novo vlogo VDC, izhajajoč iz uporabnikov. Tudi to je lahko ena možnost prihodnosti VDC.

  • Nujno potrebna je izenačitev možnosti javnih zavodov in koncesionarjev, kajti ni pomembno, kakšna je oblika, pomembno je to, da je uporabnik, ne glede na to, v kakšno obliko je vključen, dobi enako obravnava in ima enake možnosti, je poudaril tudi Varuh človekovih pravic RS.

Drugo omizje je potekalo na temo institucionalnega varstva in zdravstvene nege. Vodil jo je Roman Velikonja, iz VDC Ajdovščina Vipava. Prišli smo do zaključkov, ki jih v VDC SAŠA zagotovo v trenutku, ko se bližamo izgradnji 16 urne bivalne enote, nujno potrebujemo.

  • Ugotavljali so, da je izbor lokacije bivalne enote odvisen od želje, zmožnosti in potreb posameznega uporabnika. Mobilnejši si lažje izberejo ruralno okolje, medtem ko gibalno bolj ovirani lažje funkcionirajo v mestnem okolju.

  • Kot že velikokrat doslej smo ugotavljali, da zdravstveni kader v institucionalnem varstvu predstavlja veliko težavo. Ni konkretnega zastopnika, ki bi zastopal področje VDC, zaznava se ignoranca našega področja.

  • Na področju dezinstitucionalizacije so ugotavljali, da je obstoječa oblika stanovanjskih skupin in bivalnih enot velik korak v smeri dezinstitucionalizacije, da ni več velikih zavodov. Tako so manjše enote bolj fleksibilne in imajo več svobode in možnosti.

  • Ugotavljali so, da je potrebno pristopati z več razumskega tveganja, torej izbrati opcije, ki vsebujejo nekaj tveganja (prevoz uporabnikov z javnim prevozom v VDC prinese več socializacijskih vidikov; večje prepuščanje odločitev uporabnikom). A se za ta pristop zavodi redko odločajo, ker je velik pritisk odgovornosti. Zato bo potrebno še nekaj časa, da naredimo premik tudi v razumskem tveganju v tej smeri. Dokler tega ne bomo preklopili, dezinstitucionalizacija ne bo uspela. Zavedamo se težav, izhajajoč iz razumskega tveganja, a vseeno se je potrebno zamisliti.

  • Varuh RS je opozoril, da obstajajo konvencije, zakoni, pravilniki zato, da se zaščiti uporabnikove pravice. Takoj, ko naredimo korak čez (primer zaklepanja, zapiranja uporabnikov), naredimo korak čez mejo. Potrebno je pregledati obstoječo zakonodajo, saj se populacija spreminja, stara in iz tega izhajajo posebnosti, ki jih je pri delu potrebno upoštevati.

  • Tretje omizje, ki so ga delovno poimenovali »Delam, torej sem«, pod vodenjem Špele Režun iz VDC Zagorje ob Savi, je imelo temo o drugih zaposlitvenih možnostih v varstveno delovnem centru (integrirana zaposlitev, zaposlitveni centri, vključevanje na trg). Prišli so do zaključkov:

  • Vedno je potrebno izhajati iz uporabnika. Morda se še danes čuti vpliv duha iz predhodnic VDC, delavnic pod posebnimi pogoji, kjer je bilo prvenstveno delo in zaposlitev uporabnikov. A potrebno je upoštevati, koliko dela lahko opravi uporabnik in kakšen odstotek dela vložijo zaposleni. Ni vodilo le ustvarjanje dodatnega dohodka. Potrebno je pristopati individualno in izhajati iz zmožnosti ter potreb uporabnika. Tisto delo, ki ga uporabnik zmore, je potrebno ponuditi čim večjemu številu uporabnikov.

  • Zakon o socialnem vključevanju je prinesel novo možnost prehoda med statusi (integrirana zaposlitev z realizacijo v zaposlitvi), a je potrebno biti previden, saj je zelo malo odstotek populacije tega zmožen.

  • Ni najpomembnejši profit pri delu, zaposlitvi pod posebnimi pogoji, pomemben je občutek lastne vrednosti, ki se ob tem ustvari.

  • Dobro je razmisliti o kombiniranju izdelkov, o sodelovanju z drugimi VDC. Prav tako je potrebno delati z delodajalci, ki se vključujejo v proces storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji (primer ob uprizoritvi gledališke predstave za otroke ponuditi oz. predstaviti izdelke za otroke). Le tako pridemo do prepoznavnosti dejavnosti.

  • Vedno je prisoten odstotek tveganja, a s sodelovanjem s svojci in z ustvarjanjem zaupanja, ki je ključno, je tudi ta odstotek sprejemljiv. Če se načrtuje in izvaja v sodelovanju z vsemi deležniki, se vsi čutijo vključene in je zagotovo sinergijski učinek večji.

Potrebno je prilagoditi program za posamezne skupine (stari, poškodbe glave, avtisti), lahko se tudi razdrobi delo na posamezne enote, da se lahko vključuje večje število uporabnikov.

  • Dejstvo je, da prihodke ustvarjamo na trgu s svojimi izdelki. V VDC imamo enotne usmeritve za pravilnike o nagrajevanju, ki s sabo prinašajo transparentnost, če je le upoštevana objektivnost. Določen delež dodatnega denarja lahko zagotovimo tudi s prijavljanjem na razpise, če smo le odprti za projektno delo.

  • Vloga VDC ni zgolj zagotavljanje dela, potrebno je uravnotežiti dejavnost z vsemi drugimi dejavnostmi, da se pokrije potrebe uporabnikov.

Na koncu smo strnili vse zgoraj zapisane zaključke v »to do« listo, torej v seznam, ki ga bomo v Varstveno delovnem centru SAŠA s pridom izkoristili za načrtovanje strategije.
Čudovito okolje Vile Biance v Velenju, prijetno vzdušje in pozitivni pristop so botrovali dobremu dogodku in zagotovo v letu 2020 sledi 2. hekaton v VDC.

Darja Fišer
v.d. direktorice VDC SAŠA